Zaključek projekta “Pirati plastike – dajmo Evropa”

Zaključek projekta “Pirati plastike, dajmo Evropa”

8. decembra je v sklopu Meseca znanosti potekal zaključek projekta Pirati plastike – dajmo Evropa, ki je v enem letu več kot 1400 učencem in dijakom 100 slovenskih šol približal skupnostno znanost in problematiko onesnaževanja s plastiko. Mladi so znanstvenikom pomagali pri pionirskem delu – množičnem vzorčenju mikroplastike v slovenskih rekah, s katero je po trenutnih rezultatih onesnaženih več kot tri četrtine analiziranih rek.

Slika 1: Pogosti odpadki s slovenskih rek (foto: Matija Ovsenek)

Projekt Pirati plastike, ki je potekal na pobudo trio Predsedstva Sveta Evropske unije, ministrstva Slovenije, Nemčije in Portugalske, so na zaključnem dogodku v Mesecu znanosti predstavili pobudniki, partnerji in sodelujoči. Spletno občinstvo sta nagovorila ministrica za izobraževanje, znanost in šport, dr. Simona Kustec, in vodja sektorja za znanost, mag. Peter Volasko.

Slika 2: dr. Simona Kustec, ministrica za izobraževanje znanost in šport (foto: Matija Ovsenek)

Vodja slovenske piratske misije, dr. Mateja Grego iz Morske biološke postaje Piran Nacionalnega inštituta za biologijo, je predstavila rezultate analize vsebnosti mikroplastike v 44 analiziranih vzorcih. 75 % vzorčnih mest je vsebovalo koščke plastike, manjše od petih milimetrov. Po izračunu vsebnosti mikroplastike na m3 vode je bilo največ mikroplastičnih delcev v pretočnem akumulacijskem jezeru med Krškim in Brežicam v Savi. Po onesnaženosti sledijo Kamniška Bistrica pri Domžalah, Krka pri Otočcu in Novem Mestu ter njeni pritoki, Lahinja v Črnomlju, Sotla pri Bizeljskem, Drava pri Mariboru in pri Staršah, Trojšnica pri Pragerskem, Dravinja v Zrečah. Med 32 rekami je bilo neonesnaženih le 6: Pesnica, Rižana, Zacurek, Rupovščica, Tržiška Bistrica in Ledava, a kot opozarja dr. Grego, šele večkratno vzorčenje pokaže pravo sliko.

Slika 3: dr. Mateja Grego, Morska biološka postaja Piran, Nacionalni inštitut za biologijo (foto: Matija Ovsenek)

Ker je projekt, ki ima svoje korenine v Nemčiji, celostno obravnaval problematiko, so se mladi posvetili tudi večjim odpadkom na brežinah rek devetnajstih večjih mest po Sloveniji, ki se večinoma izlivajo v Črno morje. Rezultate makroodpadkov na rečnih brežinah je predstavil strokovni sodelavec Inštituta za vode RS, Štefan Trdan. Na Inštitutu za vode RS je potekala verifikacija podatkov in komunikacija s šolami pri preveritvi posredovanih podatkov. Podobno kot na naši obali so tudi ob rekah najpogostejši odpadek cigaretni ogorki, med plavajočimi odpadki pa tudi zaradi fizikalnih lastnosti prevladujejo odpadki iz plastike med drugim plastenke. Štefan Trdan je še dodal: “Morja se začnejo pri nas doma in zavedati se moramo povezave z rekami – osem od desetih najpogostejših odpadkov v rekah so namreč tudi najpogostejši odpadki v morju.”

Slika 4: Štefan Trdan, Inštitut za vode Republike Slovenije (foto: Matija Ovsenek)

Organizacijsko plat projekta pa je osvetlila vodja komuniciranja, Katja Sreš iz društva Ekologi brez meja, in poudarila: “Motivacija slovenskih šol in njihov dodatni angažma sta presegla vsa pričakovanja. Veseli nas, da potrditve o odličnem sodelovanju prihajajo tudi iz tujine, zato si prizadevamo za nadaljevanje projekta, ki pokriva tako širok spekter učnih procesov.” Projekt se namreč pod okriljem tria Predsedstva Sveta Evropske unije zaključuje, a to je šele prva etapa, ki omogoča razvoj in širjenje projekta tudi na ostale države članice EU in širše.

Slika 5: Katja Sreš, društvo Ekologi brez meja (foto: Matija Ovsenek)

Najpogostejši material v slovenskih rekah je polietilen v obliki filmov, najverjetneje kot posledica razpadlih nakupovalnih vrečk, pakirnih folij in kmetijskih folij. Prisotnost polistirena, ki izvira najverjetneje iz embalaže in gradbenega sektorja, pa je bila zaznana v bližini mest, npr. v drugem vzorčenju Ljubljanice pri Vrhniki, v Gradaščici na Dobrovi, v Dravi pri Mariboru. Dr. Grego je ob tem izpostavila: “Očitno je, da takšno raziskovalno delo razkriva ključne izzive, ki pa nam kažejo pot do rešitev, ki morajo vključevati tudi sistemske spremembe. Brez mladih piratov plastike, ki so nam v izredno kratkem času posredovali tako veliko število dragocenih podatkov, bi o onesnaženosti naših rek še dolgo lahko le ugibali.”